Sem dih. In gibanje. V nenehnem spreminjanju sem. In zdaj sem ti, ki me bereš. Sem solza in smeh. Sem občutek. Sem gor in dol. Utrip srca. Nisem ravna črta faktografskih beležk mojih korakov. To sicer lahko najdeš tukaj …, a odpiram se ti tu. Tu je najin stik.

Zato ti tu povem, da me šum morja pomirja.
In prijazna beseda razveseli.
Da me dolgočasijo predolgi uvodi v konkretno temo.
In da ne maram laži.
Da me nasmeje Chandler in da si v mislih največkrat rečem “Ma f..k!”
Da mi je naj gadget Gimbal in naj aplikacija Netflix.
Pa da zame Bacek Jon rules.

Da obožujem cimet, vino in čokolado, pa lanene hlače in potovanja.
In da pogrešam mami.
Da imam tatoo, ker me povezuje s prijateljem, ki je izgubil življenje na dan, ko sva postala polnoletna.
In da sem včasih negotova.

Če pa me vprašaš, zakaj fotografiram, ti povem, da zato, ker iščem avtentičnost. V objektiv lovim tisto slepo pego vsakdanjosti, ki nam skriva lepoto trenutka, lepoto nas samih in nas neskončno izpolni, ko jo zagledamo. Kadar jo ujamem in se mi izriše na fotografiji, vem, da sem na pravi poti. Življenje steče po igrišču in spet sem otrok, ki se tako zatopi v igro, da pozabi na vse drugo. Se dobiva na igrišču?